Nagrade in priznanja Slovenskega arheološkega društva za leto 2018

Komisija za nagrado in priznanja Slovenskega arheološkega društva v sestavi Janka Istenič, Borut Križ in Uroš Bavec je na podlagi pisnih predlogov za leto 2018 podelila eno zahvalno listino, dve priznanji, eno častno članstvo in eno nagrado za življenjsko delo. Svečana podelitev je bila 11. 12. 2018 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani.

 

1. Zahvalna listina je oblika nagrajevanja posameznika ali skupine izven stroke, ki na svojem področju pripomorejo k večjemu obisku prireditev, k napredku, predstavitvi in medijski prepoznavnosti arheološke stroke. Zahvalno listino SAD prejme posameznik, skupina ali pravna oseba, ki deluje v Republiki Sloveniji ali tujini.

Za leto 2018 zahvalno listino prejmeta Tatjana Kordiš in Osnovna šola Stična. Tatjana Kordiš je spodbudila Osnovno šolo Stična, da je v zadnjih treh šolskih letih izvedla obsežne interdisciplinarne šolske projekte, imenovane “prazgodovinski dan”, z naslovi Virsko mesto – Po sledeh kneginje Virne, Po sledeh virskih železarjev in Prikaz obrti in stavbarstva. Vsebino in potek prazgodovinskih dni so zabeležili v šolskem glasilu. Priprava prazgodovinskega dne na Cvingerju in z njim povezano delo zaposluje učence in učitelje celo šolsko leto. K izvedbi “prazgodovinskega dneva” na pomladansko soboto povabijo zunanje sodelavce, geologe, arheologe, paleozoologe, demonstratorje različnih ročnih spretnosti in posameznike, ki se ukvarjajo s predstavljanjem dediščine. Kavčeva domačija in okoliški prebivalci sodelujejo in spodbujajo dogajanje. S svojo dejavnostjo sta ga. Kordiš in OŠ Stična nedvomno prispevali k prepoznavnosti arheologije v Sloveniji.

 

2. Priznanje SAD za izjemen enkratni dosežek s področja arheologije lahko prejme arheolog ali skupina arheologov za pomembne stvaritve v preteklem koledarskem letu in sicer za: razstave, konservatorske dosežke, poljudne publikacije, vključevanje arheoloških spomenikov v turistično ponudbo in večanje ugleda slovenske arheologije doma in v tujini, ter za znanstvene ali strokovne publikacije in uveljavitev novih metod v arheologiji, realizirane v zadnjih treh koledarskih letih.

Priznanje SAD za enkraten izjemen dosežek v letu 2018 na področju arheologije prejme Arheološki raziskovalni konzorcij za Ljubljano, ki je med arheološkimi raziskavami na Gosposvetski cesti v Ljubljani posvetil posebno pozornost sistematičnemu obveščanju najširše javnosti o poteku in izsledkih izkopavanj. Posebno delovno mesto v ekipi so namenili službi za stike z javnostmi; to delo je opravljala arheologinja Mojca Fras. Konzorcij je komuniciral z javnostmi preko spletne strani (Ne)odkrita arheologija Ljubljane, družabnih omrežij, televizije, radia in tiska doma in v tujini. Posebej velja izpostaviti objavo v reviji National Geographic Slovenija in v spletni različici ameriške izdaje te revije. Poleg tega so za okoli 700 obiskovalcev organizirali javne vodene oglede izkopavanj.

Priznanje SAD za enkraten izjemen dosežek v letu 2018 na področju arheologije prejmeta arheologa dr. Boštjan Laharnar iz Narodnega muzeja Slovenije in mag. Miha Mlinar iz Tolminskega muzeja ter oblikovalka, arhitektka Ana Hawlina za arheološko razstavo Ko stari bogovi obmolknejo: Šentviška planota v arheoloških dobah. Razstava je bila na ogled v Tolminskem muzeju med 21. decembrom 2018 in 3. aprilom 2019. Njena tema je bila arheološka preteklost Šentviške planote, ki je bila bogato gospodarsko zaledje železnodobnega naselja v Mostu na Soči. Pomemben del razstave je bil namenjen predstavitvi predkrščanskih kultnih središč na najdiščih Berlotov rob in Vrh gradu. Pri izvedbi razstavnega projekta so k sodelovanju pritegnili Civico Museo di Antichità Johann Joachim Winckelmann iz Trsta, ki hrani velik del arheološkega bogastva iz Posočja, med drugim tudi grobne najdbe z najdišča Šentviška Gora, ki ga je leta 1890 delno raziskal Carlo Marchesetti. Razstava je zato – poleg predmetov iz Tolminskega muzeja in Narodnega muzeja Slovenije – vključevala tudi najdbe s Šentviške planote iz tržaškega muzeja, ki pred tem slovenskim arheologom niso bile poznane. Inovativna razstavna podoba je zasluga arhitektke Ane Hawlina. Z ambientalno postavitvijo arheoloških najdb in naravnega okolja z bukovimi gozdovi in kraškimi elementi je odlično predstavila staro kultno krajino. Razstava je bila osrednji dogodek Tolminskega muzeja v letu kulturne dediščine. Ob razstavi je izšel katalog v slovenskem jeziku, pri katerem sta sodelovali tudi tržaški arheologinji Anna Crismani in Marzia Vidulli. Izdana je bila tudi zgibanka v slovenskem in italijanskem jeziku. Zaradi velikega zanimanja bo razstava v letu 2020 gostovala v Koroškem pokrajinskem muzeju, Pokrajinskem muzeju Koper in Narodnem muzeju Slovenije.

 

3. Častno članstvo je najvišja oblika nagrajevanja vseh, ki so s svojim delom, pomočjo, darovanjem in sodelovanjem s posamezniki ali inštitucijami s področja arheologije v Sloveniji pripomogli k delovanju, razvoju, priznanju in ugledu slovenske arheologije doma in v tujini. Častno članstvo SAD prejme posameznik ali skupina, ki deluje/jo v Republiki Sloveniji ali v tujini.

Častno članstvo Slovenskega arheološkega društva prejme dr. Brigitta Mader, dunajska arheologinja, jezikoslovka in zgodovinarka, sodelavka Inštituta za orientalno in evropsko arheologijo (OREA) pri Avstrijski akademiji znanosti za objavo znanstvene monografije Die Prähistorische Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 1878-1918. Monografija obsega preko 600 strani ter vključuje skrbno pregledane in citirane arhivske vire ter več kot 200 prvič objavljenih risb, skic in delov rokopisov. Avtorici je uspelo zelo živo predstaviti kompleksne zgodovinske okoliščine zadnjih desetletij 19. stoletja, za katera sta bili značilni uveljavitev pozitivistične znanosti in evolucijske znanstvene paradigme, ter ustanovitev Prazgodovinske komisije, njene cilje, strategijo delovanja in glavne protagoniste. Zgodovinski pregled ni relevanten le za Dunaj in Avstrijo, temveč tudi za ostale dežele avstrijskega dela monarhije in še posebej za slovensko ozemlje, saj sta bili prav ustanovitev in delovanje Prazgodovinske komisije velika spodbuda za znanstveno raziskovanje arheološke preteklosti pri nas.

Brigitta Mader je zelo nazorno pokazala dinamične in zapletene odnose med dunajskimi in deželnimi znanstvenimi in kulturnimi ustanovami. Ti so bili v veliki meri odvisni od osebnih odnosov, ki se kažejo iz obsežnih korespondenc med vpletenimi raziskovalci. V monografiji so obširno predstavljeni glavni protagonisti tedanjih arheoloških raziskav na ozemlju današnje Slovenije, Ferdinand von Hochstetter, Rudolf Hoernes, Josef Szombathy, Karl Dežman, Ludwig Karl Moser, Alfons Müllner, Jernej Pečnik, Simon Rutar, Walter Schmid in Ferdinand Schulz.
Najobsežnejši del knjige je katalog najdišč avstrijskega dela monarhije, ki so jih sodelavci Prazgodovinske komisije izkopavali med letoma 1878 in 1918. Kako pomembno je bilo območje današnje Slovenije za avstrijsko arheologijo pred prvo svetovno vojno, nazorno kaže podatek, da je od 105 arheoloških najdišč, katerih izkopavanja je (so)financirala Prazgodovinska komisija, kar 46 na prostoru današnje Slovenije. Za vsako od predstavljenih najdišč so navedeni osnovni topografski podatki, čas, potek in vodja raziskav, rezultati, gradivo, arhivski viri in objave. Za celo vrsto najdišč so prvič obširno predstavljeni doslej neznani ali le delno znani raziskovalni in arhivski podatki ter dragocene skice in načrti izkopavanj. Slednji so pomembni za razumevanje strukture in stratigrafije najdišč, številni tlorisi gomil nudijo odličen vpogled v lego grobov, skice najdb pa imajo pomembno dokumentarno vrednost in služijo preverjanju stanja danes poškodovanih ali celo izgubljenih predmetov.

Monografija Brigitte Mader je izjemno dragocen in skoraj neizčrpen vir novih ali doslej slabo znanih podatkov o številnih arheoloških najdiščih Slovenije, predvsem na Dolenjskem in Notranjskem, zato je za slovensko arheologijo nepogrešljiva.

 

4. Nagrado SAD za življenjsko delo prejme arheolog za vrhunske stvaritve s področja arheologije, ki so prispevale k razvoju slovenske arheologije in njenemu ugledu doma in v tujini.

Nagrado za življenjsko delo prejme izr. prof. dr. Bojan Djurić. Bojan Djurić je študiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani umetnostno zgodovino in arheologijo ter študij leta 1975 zaključil pod mentorstvom Jožeta Kastelica z diplomskim delom Antični mozaiki na ozemlju SR Slovenije. Objava te naloge v 27. številki znanstvene revije Arheološki vestnik iz leta 1976 še danes predstavlja temeljno delo na področju raziskav antičnih mozaikov pri nas. Po diplomi se je izpopolnjeval v tujini, v Varšavi, Rimu in na Dunaju. Leta 1991 je doktoriral na FF pod mentorstvom Jožeta Kastelica z disertacijo Noriško-panonska proizvodnja nagrobnih spomenikov in trgovina z marmornimi izdelki.

Leta 1978 se je zaposlil kot asistent za klasično arheologijo na Oddelku za arheologijo FF, kjer je – s prekinitvijo med letoma 1988 in 1993, ko je imel status samostojnega delavca v kulturi – ostal do upokojitve leta 2018. Leta 1993 je bil izvoljen v naziv docenta, leta 2004 pa v naziv izrednega profesorja za klasično arheologijo.

S svojim znanstveno-raziskovalnim delom se je izkazal kot prodoren iskalec novih raziskovalnih smeri in pristopov, ki jih je zasnoval že v svojem doktorskem delu in z njimi presegel v klasični arheologiji takrat še prevladujočo in splošno uveljavljeno umetnostno-zgodovinsko metodo. Njegove raziskave so bile usmerjene v obravnavo materialov rimskega kamnoseštva in kiparske produkcije v povezavi z ikonografskimi študijami ter v ekonomske in socialne vidike tovrstne proizvodnje v rimskem imperiju. Njegove razprave prinašajo nova spoznanja za razumevanje rimske antike na območju vzhodnoalpskih, panonskih in balkanskih provinc. S svojimi raziskavami se je tudi mednarodno uveljavil. Kot gostujoči profesor je predaval na arheološkem inštitutu graške univerze. Sodeloval je na številnih mednarodnih kongresih ter vodil mednarodne projekte ali pri njih sodeloval. Posebej velja omeniti njegove raziskave rimskih kamnolomov v Podpeči ob robu Ljubljanskega barja, na Pohorju in v Dardaganih (v Bosni in Hercegovini), raziskave o rabi in izvoru kamna kamnitih spomenikov v rimskih mestih Slovenije, Hrvaške, Srbije, Romunije in Madžarske. Leta 2003 je prevzel pripravo objave rimskih skulptur z ozemlja Slovenije v okviru mednarodnega projekta »Corpus signorum imperii romani«. Bojan Djurić je predstavnik Slovenije v mednarodnem združenju »Europae Archaeologiae Consilium« in član več mednarodnih strokovnih združenj (Association pour l’etude de la mosaique antique, Association Internationale d’ Archeologie Classique in Association for the Study of Marble and Other Stone in Antiquity).

Drugo področje strokovnega delovanja Bojana Djurića predstavlja njegov angažma na področju varstva arheološke dediščine, natančneje pri vzpostavljanju sodobne preventivne arheologije. V tem skoraj dvajset let dolgem in še ne povsem zaključenem procesu je bil glavni »ideolog« in promotor novih oblik in praks v organizaciji varstva arheološke dediščine. Že na samem začetku »avtocestnega projekta« v zgodnjih 1990. letih je prevzel koordinacijo Skupine za arheologijo na avtocestah Slovenije (SAAS), kjer je učinkovito povezoval in usklajeval prizadevanja strokovnjakov iz akademske sfere, Zavoda za varstvo kulturne dediščine in številnih slovenskih muzejev. Razvil je novo doktrino arheološke varstvene prakse in jo suvereno uveljavil pri najvišjih vladnih telesih, agencijah in nenazadnje tudi v zakonodaji. Sam je aktivno sodeloval pri vseh bistvenih dejanjih, s katerimi je bila utemeljena sodobna preventivna arheologija v Sloveniji, od aktov, ki so (preventivne) arheološke raziskave uvrstili med obvezne študije vpliva fizičnih posegov v prostor, preko aktualnega Zakona o varstvu kulturne dediščine (2008) in Pravilnika o arheoloških raziskavah (2013) do reorganizacije Zavoda za varstvo kulturne dediščine in ustanovitve Centra za preventivno arheologijo. Zavedanje o pomenu njegovega dela in vlogi, ki jo je imel v nastajanju preventivne arheologije, so sodelavci z ZVKDS pokazali z izdajo zbornika leta 2012 v čast njegovi šestdesetletnici.

Nujno je omeniti tudi njegovo uredniško in prevajalsko dejavnost. Bil je glavni in odgovorni urednik zbirke »Arheologija na avtocestah Slovenije«, v kateri je doslej izšlo več kot 50 monografij. Bil je pobudnik in prevajalec vrste arheoloških strokovnih knjig in člankov, ki so imeli daljnosežne učinke na razvoj arheološke stroke na Slovenskem. Poleg tega je bil med iniciatorji revije Slovenskega arheološkega društva »Arheo« in med letoma 1981–1984 njen prvi glavni urednik. Štiri leta, 1985–1988, je bil glavni urednik Arheološkega pregleda, revije Zveze jugoslovanskih arheoloških društev. Izdelal je njen nov vsebinski in grafični koncept, ki je to revijo uvrstil med takrat najbolj atraktivne arheološke publikacije v Evropi. Hkrati je bil urednik ali sourednik številnih drugih knjig, med katerimi izstopajo izbrana dela Jožeta Kastelica, knjiga o arheoloških najdiščih, odkritih pri izkopavanjih avtocest z naslovom »Zemlja pod vašimi nogami« in zbornik »Akten des IV. Internationalen Kolloquiums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaffens«.

Med letoma 2011 in 2019 je bil predsednik Slovenskega arheološkega društva.
Bojan Djurić je s svojim zavzetim delom pustil globoko sled v slovenski arheologiji, saj je bistveno pripomogel k njeni visoki kvaliteti, zato mu SAD podeljuje nagrado za življenjsko delo.

Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on LinkedInPin on PinterestShare on Google+Email this to someonePrint this page

Morda vam bo všeč tudi...